Množični mediji neprestano oblikujejo našo mentalno podobo o vsem kar nas obdaja. Najbolj očitno je to pri najpopularnejših primerih, v kontekstu umetnosti sta to Leonardova Mona Lisa in Michelangelov David. Popularna kultura si namreč prizadeva za medijsko vpojnost, prepoznavnost v pomenu logotipa kot simbola blagovne fetišizacije, ki v končni točki vodi k izbrisu podobe. Podobe iz množičnih medijih preprosto konzumiramo. S tem pa je predeterminiran tudi naš odziv. Zadovoljimo se z užitkom prepoznavanja in projekcijo lastne mentalne podobe na objekt. Gledalec z umetniškimi deli sploh ne vzpostavlja več nujno kakršnega koli stika, tudi če je z umetniškim delom v navideznem neposrednem stiku. Možnost neposrednega učinkovanja umetnine na gledalca je pravzaprav izginila. Spremembe v recepciji in funkciji umetnosti, ki so se zgodile v preteklem stoletju, ilustrira razlika med  Stendhalovim in Pariškim sindrom in njuno pojavnostjo. 

Proces konzumacije podobe je osrednji del projekta David®(sladkor) Pomanjšana in poenostavljena podoba Michelangelovega Davida je izdelana iz sladkorja. Obiskovalci/potrošniki jo raztopijo v napitku in zaužijejo. Prepoznavna oblika Davida se postopoma deformira in nato raztopi. S spremembo agregatnega stanja se spremeni tudi čut. Brezoblični David postane stvar okusa. Kontekst procesa konzumacije tvorijo embalaža, v kateri so shranjeni odlitki iz sladkorja, tapete in reklamne podobe, na katerih se ponavljata silhueto Davida in Michelangelov podpis. Izbrani so najosnovnejši principi ustvarjanja blagovne znamke.