Dejstvo je, da je vsako umetniško delo slej ko prej tržni artikel, toda kaj je bolj ironično, pomenljivo in dvoumno od vrečke gumi bonbonov, ki so v duhu muzejskih spominkov lansirani kot umetniški projekt?
V obliki gumi bonbonov David® se umetniški in konfekcijski izdelek izenačita. Razmislek o nezmožnosti izvirnega doživljanja in sprejemanja znamenitih umetniških del, ki so v sodobni ikonosferi neskončno reproducirane in spojene z drugimi tipi podob, je tu preveden na problem dobesedne konzumacije podobe, s katero se udejanji tudi njeno simbolno zaužitje.
Med Davidi ni vidne razlike, loči jih okus – njihova skrita substanca – ki jo zaznamo šele, ko jih poskusimo. Vizualna indiferenca je tu duhovito prenesena na raven okusa – na intimno čutilo, specifično za posameznika, tako kot prstni odtis. Okušanje zahteva neposredno bližino, preiskovanje z dotikom, ki zamenja distanco pogleda. Avtor se zato tu poigrava z idejo ali bomo vizualno izrabljeno podobo umetnostne ikone s tem, ko jo namesto, da jo gledamo, použijemo, lahko oživeli in na novo spravili v obtok? Bodo jagodov, ananasov David, pa tudi tisti »brez okusa«, prek občutljivosti naših brbončic sprožili drugačno, osebno izkustvo in izzvali projekcijo ‘individualizirane’ predstave na podobo, kjer so reprodukcije in »avtentični ponaredki« že davno zasenčili original?
Mehki bonboni preverjene tržne znamke pa na korenu jezika dobijo grenak priokus po popolni sintezi trga in muzeja, s katero nas umetnik na enak način kot proizvajalec bodočega potrošnika ujame v past komodifikacije.
V premiku, ki vizualno reprezentira prek okušalnega čutila, obstaja paradoks, v katerem podobe ne moremo več videti, lahko pa jo občutimo in doživimo, ko je spremenjena v sladkost na konici jezika.

plakat in avtomat za kosovno distribucijo bonbonov

<<

Množični mediji neprestano oblikujejo našo mentalno podobo o vsem kar nas obdaja. Najbolj očitno je to pri najpopularnejših primerih, v umetnosti sta to Leonardova Mona Lisa in Michelangelov David. Popularna kultura si namreč prizadeva za medijsko vpojnost, prepoznavnost v pomenu logotipa kot simbola blagovne fetišizacije, ki v končni točki vodi k izbrisu podobe. Podobe iz množičnih medijih preprosto konzumiramo. S tem pa je predeterminiran tudi naš odziv. Zadovoljimo se z užitkom prepoznavanja in projekcijo lastne mentalne podobe na objekt. Gledalec z umetniškimi deli sploh ne vzpostavlja več nujno kakršnega koli stika, tudi če je z umetniškim delom v navideznem neposrednem stiku. Možnost neposrednega učinkovanja umetnine na gledalca je pravzaprav izginila. Spremembe v recepciji in funkciji umetnosti, ki so se zgodile v preteklem stoletju, ilustrira razlika med  Stendhalovim in Pariškim sindrom in njuno pojavnostjo.

Strategije marketinga so apropriirane v kontekstu umetnosti. Osnovni model sex sells je povezan z estetiko modne industrije, ki prodaja življenski stil in status. Izdelek, ki to omogoča, je običajno materialni nosilec ponavljajočega se logotipa. Podobno se na vsaki fotografiji pojavi podoba Davida (na tapeti, spominek, tatoo, nakit,...) skupaj z modelom in vsiljuje potrošniku idejo o povezanosti med njima.

SS3/David®, c - print, različne velikost

SS4/David®, c - print, različne velikost

SS5/David®, c - print, različne velikost

<<