Fotografije tihožitij v okvirjih, ki simulirajo slike Caravaggia, Cotana, Zurbarana, Peredaja in drugih niso reprodukcije slik, temveč fotografije izdelanih trodimenzionalnih umetnih modelov, razvrščenih natančno po originalnih upodobitvah. Avtor s tem, da namesto slike fotografira trodimenzionalni model, simulaker slikarjeve postavitve tihožitja, ki je pravzaprav nov 'original', problematizira koncept podobnosti in vzpostavi radikalno razliko do reprodukcije, ki nastaja iz dvodimenzionalnega slikarskega zapisa. Košir prehaja od vprašanja kopije k obliki simulakra, kjer po Baudrillardu ne gre več za imitacijo ali podvojitev, temveč za substitucijo realnega z znaki realnega, kar postavlja pod vprašaj razliko med resničnim in lažnim, ki se v kontekstu iluzije še ohranja. S ponovnim prevodom trodimenzionalnega modela v dvodimenzionalnost fotografije se ustvarja prepad na prehodu dimenzij, v katerem se odsotnost prikazuje kot bistvena razlika. Vse, kar ostaja, je videz, ki na površini hlini podobnost, ki pa jo intuitivna logika percepcije ob razbiranju fotografij razblinja. Projekt je zasnovan kot inštalacija, ki z rdečimi stenami, specifično osvetljavo, udobno sofo s katere je mogoče kontemplirati dela posnema tipično muzejsko postavitev.