Podobe revolucij in drugih nasilnih zgodovinskih dogodkov poznega 18. in 19. stoletja, kakor so jih odslikali mojstri zahodne umetnosti, kot so J. L. David, F. Goya, E. Delacroix, pa tudi E. Manet, predstavljajo iztočnico za prespraševanje našega (recipientovega) kontradiktornega odnosa do nasilja. Kot izdaja naslov serije, avtor prespašuje zlasti uporabo nasilja kot obliko kontrole. Ta ima vedno opraviti s paleto nasilnih dejanj, t.j. od fizičnega do pritanjenega psihološkega nasilja, najpogosteje prisotnega v zastraševanju in tudi v manipulaciji informacij, vključno z manipulacijo vizualnih podob. In prav tovrstne podobe so imele, še posebno pred pojavom množičnih medijev, ko so bili umetniki tisti, ki so v nesmrtnost ovekovečili zmagovalce, pa četudi mnogokrat le za krajši čas, pomembno vlogo propagandista, ustvarjalca zgodovinskih ikon, ustoličevalca politične in ekonomske moči. A že beseda zmagovalec implementira nasprotnika, torej uporabo nasilja. In Delacroixova Svoboda, vodeča ljudstvo, ki si jo je umetnik med drugimi podobami prisvojil, ima v rokah orožje, da trupel prvega plana kompozicije ne omenjamo.

Cikel poudarja zlasti, kako zmagovalec vsakega nasilnega konflikta vedno najde vzroke za opravičevanje svojih nasilnih dejanj. še posebno, ker je v novih okoliščinah dominantno pozicioniran, ter tako piše (novo)zgodovino. Vsako obliko nasilja je mogoče opravičiti.
Nadzor nasilja se v seriji kot dejanje nasilja, ki ga percipira gledalec, izvršuje na simbolni ravni. Kot pripoved jo nosijo v sebi izbrane zgodovinske slike, sicer reproducirane v naključno najdeni knjigi, ki so ob svojem nastanku de facto bile podvržene zmagovalčevi cenzuri ter so kot nove podobe, ki so preklicale veljavnost vizualnih ikon prejšnega režima, delovale ikonoklastično. Originalne slike so ob nastanku v sledi svoje politične in ekonomske moči nasilje legitimno upodabljale ter ga hkrati heroizirale. Z namenom, da doseže večjo prepričljivost, se je umetnik v ustavrjalnem procesu aktualnega dela poslužil iste metode kot zmagovalci zgodovinskih podob: z nadzorovanim dejanjem sežiganja knjige kot zgodovinske in kulturne ikone nekega kraja in časa, je premišljeno ubral strategijo ikonoklastičnega nasilja - nasilja nad knjigo, posredno tudi nad umetnostno zgodovino. Kot slikarji pred njim je predmet nasilja, knjigo torej, ovekovečil v drugem umetniškem mediju, v fotografiji.

iz besedila Maje Škerbot